Ko dopust organizirata malčici

Prvi del junija je tradicionalno rezerviran za naš oddih ob Gardskem jezeru v mestu Bardolino. Težko bi sicer govorila o čistem oddihu,ker tokrat se nama je prvič zgodilo, da sva po dveh dneh »počitnic« že skoraj začela s pakiranjem za povratek domov.

Glede na to, da sem skupaj zahajava že šesto leto, sva pač mislila, da imava že vso organizacijo v malem prstu. Pa se je izkazalo, da sva pozabila, da imava tokrat sabo dve malčici, ki imata svoje plane in ju najini načrti kaj dosti ne zanimajo 🙂 .

Plan je bil pet-dnevno kampiranje v našem domu na štirih kolesih »Caliju« v enem izmed družinskih kampov ob Gardskem jezeru, kjer je super poskrbljeno tudi za zabavo otrok. Ker za kampiranje manj kot en teden ne sprejemajo rezervacij, seveda v prvem kampu, ki sva si ga zamislila ni bilo več prostora. Vzdušje v avtu je bilo že pestro, ker je Neji dokončno popustilo potrpljenje za vožnjo, Hana pa je že začela s klasičnimi besedami: »lačna«, »pila bi«, »nogice me bolijo«, ki so značilne vedno tik pred koncem vožnje. No, tudi med vožnjo so stalnica, ampak se nato le še stopnjuje ton 🙂 . Meni je tekel znoj že od povsod in ko smo čakale Grega in upale, da iz recepcije drugega kampa pride s pozitivnimi informacijami, sem se počasi zavedala, da bo tale dopust še »vroč«. Vroč v temperaturnem smislu in vzdušju v družini 😉 .

V drugem kampu smo dobili zadnjo parcelo za kampiranje in še preden sem si oddahnila, je sledil hladen tuš 🙂 . Najprej sem mislila, da je to parkirišče za avto, potem pa mi Grega razloži, da je to naša parcela. Njena velikost je znašala približno 6x6m od tega je na tretjini parcele raslo obrezano drevo, ki ni nudilo milimetra sence. Tu naj bi parkirali avto, postavili šotor ob avtu, postavili mizo s stoli, parkirali prikolico za kolo, kolesi in še malo prostora bi bilo fino če ostane za igro tamalih 🙂 . Moje razpoloženje se je počasi spuščalo na raven otroškega, nekaj sem jamrala, potem pa itak ni drugega kot da se sprijazniš z usodo in si rečeš, da moraš biti že hvaležen, da si sploh na »dopustu« 😉 . Medtem ko je Grega v družbi Hane postavljal šotor, sem sama zabavala Nejo, ki je bila nezadovoljna kamor koli si jo odložil.

Ko smo si končno postavili bazni tabor, sem že seštevala minute, ko bosta šli končno spat. Po večerji je bila ena sama “štala”, ker je Neja stopila  v nektarino, ki ji je padla na tla in jo razmazala po celi podlogi, ki smo jo imeli na tleh, Hana pa je medtem polila še jogurt. Po čiščenju in tuširanju se je začela procedura spanja. Z Nejo na srečo ni bilo težav, samo položila sva jo v zamreženo posteljico na streho avta in je zaspala. Da pa si le ne bi prehitro oddahnila, je Hana protestirala, da ne bo spala v Caliju in potem sva »pogrnila« še po vzgojni strani. Grega ji je v obupu rekel, če potem Calija vržemo v smeti, ker ona noče spat v njem. Smejala sem se pod kožo, ker sem točno vedela, da sva izgubila bitko. Hana je rekla: »ja, vrgli ga bomo v smeti in še Kio od mamice tudi« 🙂 . Otroška domišljija res ne pozna meja. Ko smo se tako prerekali še nekaj časa, se je na koncu le odpravila spat, od prostega večera pa ni ostalo nič 🙁 .

Naslednji dan se je »vrelišče« le še nadaljevalo. Tokrat sem bila jaz v vlogi varuške in se je Grega podal v boj s triatlonsko progo. Dopoldne smo preživele še dokaj umirjeno, malo ob bazenu, malo ob umetniškem ustvarjanju z vodenimi barvicami. Popoldne pa je sledil pravi kaos. Punci nista hoteli na opoldansko spanje, ker je bilo v avtu itak čisto prevroče. Sledilo je sitnarjenje in preden mi je dokončno počil film, sem napakirala vso robo in punci v prikolico in odpravile smo se na plažo navijat za atija. Odrešitve še kar ni bilo. Na plaži ni bilo proste nobene sence več, obe spet lačni, pa Hano lulat, pa vroče za znoret in Neja stalno v naročju. Na koncu smo še atija zgrešile, ko je tekel mimo, da o kakšni sliki s tekme niti ne govorim 😉 .

        

Odrešitev je sledila naslednji dan, ko sva se po večernem strateškem zasedanju odločila, da se preselimo v mobilno hišico s klimo. Tokrat je res držalo, da imajo hrabri srečo 🙂 . Dobili smo zadnjo prosto mobilno hišico v sosednjem kampu in se preselili. Življenje se je 100% izboljšalo in rešili smo dopust 🙂 . Punci sta se čez dan v ohlajeni hišici naspali in končno smo lahko bolj uživali.

           

Preostale dneve smo preživeli zlasti ob vodi, na bazenu in ob jezeru in tudi igre na mivki ni manjkalo. Ko sta punci spali, sva si izmenično vzela tudi nekaj časa za športne aktivnosti ob večerih pa v miru nazdravila tudi s kakšnim aperolom 😉 .

      

Enkrat smo si privoščili tudi malo sladkanja v slaščičarni in praznovali moj rojstni dan. Ta dan sem si rekla, bom pa končno sproščeno popila pravi italijanski kapučino. Punci sta bili še umirjeni v slaščičarni in že se mi je bližala dišeča kavica. No, in potem ne moreš verjeti, en meter pred mano je natakarica stresla pladenj z mojim omamnim kapučinom 🙂 . Preden je prinesla novega, je bilo idile itak že konec 😉 . Neja je bila zaspana in sitnarila tako da sem kavo ponovno stresla vase in hitro smo se pobrali, da bi naredili vsaj še eno rojstnodnevno fotko. Grega je našel kandidata, ki nas bi slikal in preden smo mu uspeli dopovedati na kateri gumb naj pritisne, se je že usula čreda turistov z ladje, ki se je ustavila ravno na tistem koncu obale, kjer smo se postavili za fotografiranje. In preden so šli vsi ljudje mimo nas, sva že lovila punci po obali, da smo se ponovno postavili v kader ;). Na koncu je le uspela ena slika za spomin in turistu, ki nas je slikal sem neizmerno hvaležna za potrpljenje 🙂 .

          

Pred tremi leti, ko sem bila v Bardolinu noseča s Hano, sva rekla, drugo leto bo pa super, samo da otrok pride ven. To bo stvari za počet, ki ji sedaj zaradi nosečnosti ne morem. Pa sva šla naslednje leto s Hano in sva rekla, drugo leto bo pa sploh super, ko ne bom več dojila, Hana bo že večja, to bomo uživali. Pa je prišlo to naslednje leto in ne da sem nehala z dojenjem, še več ga je bilo, spali nismo skoraj nič, ker se nam je pridružila še enomesečna Neja 🙂 . In lani sva rekla, drugo leto bo pa top, Neja bo hodila, dojenja ne bo več in stara bo že eno leto. Pa je bilo ponovno pestro 🙂  .

Za prihodnje leto ne bova rekla nič, z otroki je res stalna dinamika in nikoli ne veš kaj razburljivega ti prinese nov dan. Morda je ravno čar v tem, da se prepustiš, ne pričakuješ, sproti rešuješ težave in uživaš v trenutku :)…

            

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja